zdravi veganski recepti in prigode materinstva

Moja porodna zgodba

Moja porodna zgodba

To zgodbo sem v mislih sestavljala nekaj dni, razmišljala kaj vse se je zgodilo, da česa ne pozabim, pa najbrž bom vseeno kaj izpustila (ne namenoma, seveda). Hitro tipkam, dokler dete spi, ta drugi se igra, zato spreglejte vse pravopisne in tipkarske napake, prosim.

Prebrala sem nešteto porodnih zgodb, lepih in manj lepih. Ampak niti približno si nisem predstavljala kaj to pomeni – roditi. Roditi otroka.

V prvi nosečnosti sem bila prikrajšana za to, pravzaprav za dva meseca brc, pričakovanj, pripravljanja.. In imela sem carski rez.

Tokrat sem želela, da donosim do konca, da rodim in dojim. In ponosno lahko povem, da mi je uspelo. Res sem bila odločena, da tako bo in pika. Moram pa reči, da nisem imela pojma kaj me čaka. Saj sem se skušala pripravljati, vizualizirati, misliti o bolečini pozitivno… ampak, ko se je akcija začela, sem bil vse prej kot umirjena. Mentalno in psihično ja, zelo mirna, ni me bilo strah, samo bolelo je. Bolelo kot še nikoli kar pomnim, da sem živa. In kdor ni rodil si ne more misliti kako to je. Kako trdo delo za telo! Naslednje dni po porodu so me bolele popomnoma vse mišice kar jih imam – nekatere sem skorajda čutila prvič. Pa najbolje, da kar začnem z zgodbo.

Moj predvideni rok poroda je bil 31.1.2016. Prišel in šel. Saj sem si mislila. Ampak naslednji dnevi so mi postajali res naporni. Nekajkrat sem mislila, da se že nekaj dogaja, a ker nisem niti vedela kaj naj pričakujem, nisem bila prepričana in itak nič ni bilo. V petek 5.2.2016 pa se je začelo zares – čeprav takrat še nisem vedela. Okoli 4ih ponoči me je nekaj zagrabilo. Grem na stranišče lulat, se vležem in spet… Tako še nekajkat do jutra. To so bile take mile bolečine, malo napetosti v spodnjem delu trebuha, čisto na izi.

Dopoldan sem potem poklicala v Zdravstveni dom za CTG, ki sem ga v sredo, ko sem mislila, da bo, odpovedala. Zapisovala sem si ure teh bolečin, takrat nisem vedela, da so to že popadki. Kar pogosto me je.. na 10, 7, 5, 3 minutke.. Čisto neredno. Nekje pred poldnevom sem poklicala še Špelo, mojo prijateljico, dulo in spremljevalko pri porodu. Povedala sem kaj se dogaja, sva se zmenili, da se slišiva po CTGju.

Ob 12ih so me priklopoli na CTG v Zdravstvenem domu. Pol ure sem ležala, vmes sem čutila dva ali tri popadke, ki pa jih CTG ni zaznal. Ginekolog je hotel narediti pregled, ki sem ga zavrnila, ker je bil ponedeljkov zelo neprijetno boleč (takrat je bilo še vse zaprto). Na hitro je naredil ultrazvok, da je pogledal plodovnico in zaključil, da lahko še počakamo. Naslednja kontrola čez dva dni v porodnišnici.

Grem domov in ker je tako lepo sončno vreme, sva šla s škratkom še malo okoli bloka na sprehod. Vmes me je začelo kar bolj konkretno ‘zategovat’. Tako, da sem morala ustavit in predihat. Prideva okoli na gugalnice, se vsedem in začutim nekaj mokrega. Ojoj. Sem rekla, da najboljše, da greva kar domov.

Sporočim Špeli. Pravi, da bi lahko bila plodovnica. Se še nekaj pogovarjamo in tipkamo, nakar se odločiva, da ona kar pride. Poklicala sem še očija, da končno gre zares in da naj pride domov. Do tačas ko je prišel on sem bila že čisto zadihana in popadki so bili vedno bolj boleči. Nekaj čez 16. pride še Špela. Meri mi popadke (jooj, popadek, bolečina, ki jo je tako zelo težko opisati in tako zelo težko sprejeti) trije zapored 45 sekund, minuto trajajo. Komaj že prediham in naslednjega začutim v križu. Špela pritisne in pravi, če čutim olajšanje; ja! Ojej, to pomeni, da se glava že spušča, bo treba iti, moramo do Jesenic. In sva šli. Celo pot popadki ‘šopajo’ in ne pojenjajo, komaj že živim se mi zdi!

Končno se pripeljeva, Špela gre na informacije, ugotovim, da sem pozabila materinsko doma. Vmes prediham ne-vem-koliko popadkov in sopiham po telefonu kje sem jo najbrž pustila, da mi jo potem fanta pripeljeta. Hitro v dvigalo in v porodno. Prebirajo moj porodni načrt, odgovarjam na vprašanja kolikor zmorem med popadki (dobro, da vem vse na pamet). Povejo mi, da dobim kanilo v žilo, za vsak slučaj in CTG bo priklopljen non-stop (to mi je šlo proti koncu izredno na živce). V porodno sem prišla okoli 17:30 oblečena, med predihavanjem popadkov mi pomagajo, da se slečem. Oblekla sem bolnišnično haljo, ki pa sem jo kmalu slekla, ker mi je bilo takooo vroče! Vsak popadek me je zakrčil, že ko sem prišla v porodno mi je vse tiščalo na dol, tak res čuden občutek, kot da moraš na wc, ampak ne čisto tako, kar avtomatsko me je k tlom potegnilo vsakič, ko je prišel val, ki mi je naznanjal, da prihaja dete. Težko sem se sprostila, oziroma se sploh nisem, težko sem predihala, s strahom čakala naslednji val in naslednji, prihajali so zelo blizu skupaj in trajali čisto predolgo časa. Vmes sem se spraševala, kaj mi je bilo tega treba?!

Špela me je stalno bodrila, mi dajala za pit – kako sem bila žejna! Popadki pa vse hujši, boli in sili na dol. Poskusili smo kar nekaj položajev, vmes je otroku utrip padal med popadki, a se je potem normaliziral. Bila sem na pručki, na postelji v pol sedečem, na vseh štirih, naslonjena čez posteljo, na levem boku… Najbolj intenzivni so bili popadki na levem boku, zato smo potem, ko me je babica drugič pregledala (vsakič je bilo neprijetno, a preglede sem dovolila, da smo sploh vedeli kje smo) in povedala, da sem čisto odprta, šli nazaj na levi bok in takrat se je še okrepilo. Prišla je še druga babica, obe sta me spodbujali, da se naj razjezim ali karkoli in ga potisnem ven. Joj kako sem bila razočarana, ko ni šlo, zdelo se mi je, da potiskam že celo večnost pa kar ne pride. Potem pa Špela: Prihaja, veš! (S takim nekim blaženim šepetajočim glasom) In takrat sem se potrudila kolikor sem zmogla, nekajkrat pritisnila in skorajda umrla od intenzivnosti, pa je malega skatapultiralo ven. (Vmes med popadki in vsem ostalim je prišla pogledat tudi porodničarka, vse ženske so bile izjemno prijazne in res vprašale pred vsakim poseganjem v potek poroda. Tudi spodbujale so me ze lepimi besedami: Da mi krasno gre, da sem dobro pripravljena, da super napredujemo…)

Čez nekaj časa se zares zavem, da je to to, da mi je uspelo, vmes še en šibek popadek in ne da bi vedela se je porodila še posteljica. Potem pa v sobo pride porodničarka in slišim nekaj o neki raztrganini. Ruptura III.a stopnje. WTF?! Šit. Tega pa nisem planirala!  Kako se je to zgodilo?! Sreča v nesreči, da je ruptura samo kože in podkožja in sem v bistvu že praktično brez bolečin. Zašila me je, poporodni pregled skoraj bolj neprijeten in boleč kot sam porod. Vse skupaj je trajalo ves dan, a nisem pričakovala, da se bo tako hitro odvilo, za kar sem vesela. Od prihoda v porodno do rojstva so pretekle 3 ure.

Ko so mi otroka položili na trebuh sem bila še malo out od bolečin (ki tako čudežno prenehajo takoj, ko je dete zunaj :O), potem pa sem ga pogledala in pomislila: Uspelo mi je! Šla sem in sem rodila. Po carskem rezu!

Ponosna, izjemna ponosna nase – takrat me je skrbelo kako bo s to rano, danes pa vem, da sem jo dobro ‘odnesla’ 🙂 Vesela sem, da sem se tako odločila, da sem sama sebi dokazala, da zmorem. In vse, ki ste rodile (tako ali drugače) veste, da je to neverjetna življenjska izkušnja. Ne vem, a so na delu kakšni hormoni ali kaj, ampak spomnim se, da sem razmišljala, če bi imeli še enega, grem kar na carski pa mir. Danes, dva tedna kasneje, ko to piše, pa si mislim: Ja itak, bi šla še enkrat rodit.

Moja porodna zgodba ni neka romantika, raztrganina ni ravno idealen zaključek poroda in vedno se bom spraševala kako bi se ji lahko izognila – okrevanje prvih nekaj dni pač ni bilo lahko… kot tudi ni lahko okrevanje po carskem rezu, recimo. Je pa zgodba o tem, da če se nekaj odločimo, to tudi zmoremo. Vedno sem verjela, da mi bo uspelo. Ni me bilo strah, da bi šlo kaj narobe. Enostavno vedela sem, da bo to tako – rodila bom, dojila bom in vse bo ok.



2 thoughts on “Moja porodna zgodba”

  • Pozdravljena! 🙂
    Danes sem po naključju našla tvojo stran, povezava je bila prilepljena na FB stran slovenskega veganskega društva.
    Sama zaenkrat še nisem veganka, vendar se mi zdi, da želja po tem postaja neizogibna, že lep čas berem članke na to temo, gledam videe, raziskujem in razmišljam sama pri sebi, da je to nekaj kar si želim narediti, da je to nekaj s čimer se vedno bolj strinjam in da nastopa čas, ko želim popeljati svojo dobrobit na nov nivo. V družini že imamo dva vegana, moj oče pa je vegetarijanec odkar pomnim, zato mi takšen način prehranjevanja ni tako tuj in me zelo navdušuje, da ne govorim o vsehi koristih in vplivu na zdravje, splošno življenje, okolje in naš svet.

    Zato mi je bil prihod na to stran še posebej v veselje, poleg vseh fantastičnih receptov, ki sem se jih zelo razveselila, saj obožujem kuhanje in preizkušanje novih stvari, me je razveselilo tudi dejstvo, da si mamica. Sama imam leto in pol staro hčerko in velikokrat se sprašujem kako bi sprememba mojega načina prehranjevanja vplivala nanjo oz. vem, da ne bi mogla vztrajati pri tem, da se prehranjuje z mesom in živalskimi zadevami, čeprav se že zdaj trudim, da je čimbolj raznoliko rastlinsko prehrano in čim manj živalskih izdelkov, vendar se moram za popoln prehod o vsem še malo podučiti, zavoljo sebe in ostalih, saj želim le najboljše za svojo družino in to želim storiti prav.

    Res lepo mi je bilo prebrati tudi tvojo porodno zgodbo, sama sem sicer imela hiter in po besedah babic in zdravnice dokaj lep prvi porod, sem se pa nasmejala velikokrat skozi tvoje besede, ker sem v njih našla toliko sebe, od doživljanja bolečine, pa do tega, ko si v trenutku po porodu misliš, da tega preprosto ne bi mogla še enkrat, evo, zdaj pa imam tudi jaz veliko željo to storiti spet, haha.

    Se opravičujem za tako dolg komentar, ampak res mi je super, da sem odkrila ta kotiček in bom sedaj večkrat pokukala sem. Vse lepo in dobro!. 🙂

    • Vau Nina, najlepša hvala za tako lep komentar in lepe besede! Vesela sem, da si me našla <3 Morda je to znak, da se prijaviš na Izziv #r, ki se začne v ponedeljek, tukaj si lahko prebereš več: https://mamijedoma.si/category/izziv/

      Ravno raziskujem kaj je tisto, kar nam lahko pri rastlinski prehrani zmanjka in informacije o tem delim tudi v izzivu. Prehranski dodatki so pomembni in prav je, da se poučimo, ko sprejemamo odločitve. Želim ti veliko sreče in zdravja in vse lepo na tvoji poti. Če potrebuješ kdaj kak nasvet, me najdeš tudi na fb ali piši na mejl mamije.doma@gmail.com

      Adriana

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *