zdravi veganski recepti in prigode materinstva

Rodila sem doma!

Rodila sem doma!

Roditi doma sem si želela še preden sem bila prvič noseča. Ja, že takrat. S prvo nosečnostjo in carskim rezom so se mi te sanje porušile. Kljub temu sem bila optimistična, da bom v drugo rodila naravno, a sem morala zaradi VBAC roditi v porodnišnici. Veliko sem primerjala predvsem drugi in zdaj tretji porod. Veliko razmišljala kako in zakaj so se stvari zgodile kot so se. Tokratna nosečnost je bil bistveno bolj sproščena zame, vedela sem, da moje telo zmore donositi otroka in, da zmore roditi. In zmorem jaz, če se tako odločim.


Foto: Mami z objektivi

Ko sem zanosila, sem takoj vedela, da bom rodila doma, v kolikor bo do konca nosečnosti vse bp. Zaradi preeklampsije v prvi nosečnosti sem imela pogostejše preglede. Vendar je bilo ves čas vse ok. Dete je raslo po svoji krivulji in kmalu sem bila v zadnjih tednih nosečnosti.

En ponedeljek v 40. tednu sem imela pregled v porodnišnici. Otrok bp, vednar pa! Ni dosti zrasel od prejšnjih nekaj tednov. (Dokaj logično, glede na to, da v zadnjih tednih pridobivajo na masi.) Ja take pa mi kr rodimo. Je bil komentar. Se zahvalim, povem da ne želim sprožiti in da bom počakala na spontan začetek. Se vidimo čez en teden.

Spet ponedeljek, že nekaj dni čez rok. Zavrnem vaginalni pregled (vsakič debelo pogledajo, češ kako to?!) in naredijo UZ. Ponovno predlagajo sprožanje, otrok sicer bp. Jaz pa tudi, kljub vsemu sem se dobro počutila in se mi ni mudilo. Otročku pa očitno tudi ne. Razlagali so mi o starosti posteljice, da 41 tednov je pa res maksimum. Ponovno vztrajam, da ne sprožimo, naročijo mi vrnitev v petek, če ne bo nič. Ker sem imela prvič carski rez je tudi sprožanje baje tvegano in to delajo z nekim balonom, ki ga vstavijo v maternico… em, ne hvala.

Zadnje tedne so me kar precej boleli kolki, prav čutila sem, da se telo pripravlja, vse je šlo tako lepo počasi, da sem imela čas sprejeti in razumeti. Kasneje v sredo se vidimo z babico in dulo. Malo pojamram, babica me pregleda in mi da spodbudne ‘novice’. Dete je zelo nizko, lepo pripravljeno. ‘Ti že rojevaš, samo še ne veš!’ 😀

Nekajkrat v tem času sem imela neke lažne popadke.. čez dan se mi je zdelo, da dogaja, ponoči vse mirno… Malo sem bila že nestrpna na trenutke, v večini pa sem sebi in otroku zaupala, da se bo zgodilo kot se mora.

In tako pride petek. Tisti petek, ko so mi grozili s sprožanjem, čeprav ne bi popustila. Pa se je začelo. Okoli 10ih dopoldne začutim krče, bolj spodaj, drugače kot prejšnjič. Nisem prepričana, če bo to res to. Čakam, spremljam, opazujem popadke, jih sprejemam in upam, da ne ponehajo. Čez cel dan so bili dokaj rahli, počasi so se stopnjevali. V tem času sem pospravila stanovanje in pripravila vse za porod. Prav tako sem bila na vezi z babico in dulo. Hecale smo se, pogovarjale, predvidevale. Proti večeru se popadki okrepijo, otroke damo spat okoli 21ih. Predihavam popadke, počivam, se pripravljam. Dete je ves čas aktivno brcalo in se očitno rinilo dol. Zdelo se mi je, da imam kar naenkrat pol trebuha praznega.

V drugo je bilo vse skupaj intenzivnejše, popadki so bili drugačni, močnejši, hitrejši nekako. Poleg tega je bila že prva motnja porodnega procesa odhod od doma, tokrat pa sem lahko mirno pustila procesu, da se odvije brez motenj.

Okoli polnoči se odločim, da je čas, da prideta babica in dula. Saj ne, da sta od 21ih čakali pred blokom 🙂

Med gledanjem Finding Nemo in Finding Dory smo malo dremale, počivale, prigriznile. Predihala sem zadnje ‘blage’ popadke, potem pa me je ob 3h začelo silit dol. Začutila sem potisne popadke, nekaj jih prediham ob mizi, nato se prestavimo na kavč. Zdaj me je čakala najtežja naloga. Naloga, ki sta mi jo babica in dula zadali že skoraj na začetku nosečnosti. Zaradi brazgotine od prejšnjega poroda, da lahko pazimo presredek, moram zadržati popadek, da se ne strgam. Na to sem se pripravljala resno in razmišljala o tem ogromno. In splačalo se je, zmogla sem! Bolelo je ko hudič, ampak sem vedela, da mi bo poplačano.

Potisni popadki so trajali kar ene pol ure, na koncu smo ugotovili, da je dete rinilo ven z rokico ob glavi, ko pa se je to osvobodilo, je bilo vsega konec v momentu.

Najhujši del poroda – krčenje maternice. Uf!

Kar mi je bilo pri tokratnem porodu pomembno je to, da sem imela mir. Da me ni nihče preganjal, spraševal tisoč stvari, pregledoval, ‘komandiral’. Nihče! Babica in dula sta tiha podpora, tam ko ju rabiš in čudežno potihneta, ko ju ne. Tokratni porod je bil skoraj da ne rečem sanjski. Dosegla sem vse kar sem si zastavila, ohranila presredek, rodila zdravo dete brez poseganja v naju… Čudovita izkušnja.

Rezultat vsega vztrajanja pa je ultra zadovoljna, od rojstva nasmejana in zdrava punca.